Mehurčki spuščajo otroke
spraskala je temne fasade
mahovje s streh
rjo s tečajev vrat
oprala dim do belega
precedila reke
presejala prst
okopála skale
tipala utrip korenin
oživljala
preorala nebo
počesala brazde
roke so ji omahnile šele pred vrečkami
v katere so se zavozlali ljudje
In Zemlja je bila spet zeleno-modra.
In človek odpakiran iz plastike svojih spon.
Sonce, Zemlja, Mesec, vrte se brez kolesec .... :)
Morda tudi človek spet vzide. Če se bo hotel odvozlati.
Hvala, draga Maša, za tvojo pozitivno energijo.
lpi
Premalo otrok ima svoje mehurčke, za varnost, ali za igro. In zato odrastejo, zavozlani v človeka, ki nima nič otroka v sebi.
Če bi dovolj mehurčkov pokalo po vejah, travi in rdečih ličkih...
Globoka pesem, Irena.
Vse preveč rok je navajenih plastike. Zopet se je potrebno povezati z zrakom, zemljo, vodo,..... Bolje za telo in denarnico!
Lp.
Tuskulum, je res.
življenje v mehurčku je udobno, vsaj dokler ne poči :)
hvala in lpi
Kako se spoprijeti z odvečnim človeškim ... zelo močna pesem, čestitke,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
- 24. 09. 2024 ob 16:22
- Prebrano 351 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 106.21