Ni nama usojeno

preplesati večnosti

izpihati vseh solza

z rosnih oblakov

minevanja.

Ni nama usojeno

sipati kamenja

krasti galebom pesmi

se spojiti s sramom

prekrivanja.

Ni nama usojeno,

da bi se posedla

kot tenki pajčevini

na dno morja

in dihala

jutri.

Tiha kletev umiranja

visi nad nama

vse bolj sva si tuja

vse bolj nepoznana

Rineva vsaksebi

kot suhi zaplati močvirja.

Tokovi naju trgajo

a nič ne storiva

omamljena

drsiva

v neobstoj.

Ni nama usojeno

prekričati staranja

vzcveteti za nohti

  krvavo rdeče zarje –

ni. Kot prej nikdar

   ločitev je (ne)znosna.

  Potrebna je si praviva

brez rezov ni rasti

ni zraka

ni vonja po svojosti.

Saj bova še ljubila

morda koga celo bolj

znala se bova smejati

in prizanesljivo gledati

vse kar izrečeš mlad

kar čutiš mlad

zveni

usodno

vendar človek

se strezni

naredi kar je treba

pospravi naivnost v predale

pozabi kolikor mora 

da preživi.

Inicialke v borovcu ostajajo

živijo še za mnoge druge

a le naju spreleti

le midva zares veva

da kadar pride dež

in jih omoči smola

znova zadišijo

po včeraj.

Maja Munih