KONEC POLETJA
Pisane rože
se zibajo v vetru,
kmalu jesen bo,
so one še v cvetju.
Še dolgo žareti
na soncu želijo,
bogati cvetovi
proti nebu kipijo.
Polne življenja
še bi rade živele,
prerano se zdi jim,
da bi odcvetele.
A kmalu jih slana
bo pomorila
in ne bo je več sile,
ki bi jih obudila.
In komaj bomo pospravili buče iz njiv, že se bo pričelo na novo.
Narava bo počivala. Dokler.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: tolminka
- 24. 09. 2024 ob 07:30
- Prebrano 190 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 51.56