Vsi imamo najboljšega prijatelja,  

jaz imam blazino, ki briše moje solze,  

privide, ki so mi sledili, kamorkoli sem šla,  

oblake, ki so jokali z mano, kadar so mi solze ušle.

Sanje, ki so me varovale pred realnostjo,  

posteljo, ki me je objela, kadar sem bila utrujena,  

sobo, ki me je varovala pred nevarnostjo,  

ogledalo, ki me je spominjalo, da nisem zares ljubljena.

Glasbo, ki me resnično čuti,  

papir, ki me posluša,  

knjige, ko sem želela v svoj svet odpluti,  

kitaro, ki mi je igrala, tudi ko me je zapustila lastna duša.

Vsi imamo prijatelje,  

vendar enkrat je vsega konec,  

enkrat nas tudi glasba pregloboko odnese.

Nekega dne struna na kitari poči,  

ogledalo se razbije,  

blazina se premoči,  

ne slišimo več melodije,  

pesem se konča,  

papir je popisan,  

tvoje telo več ne gara,  

enkrat je spomin

nate za vedno izbrisan.  

Kari