Palec navzdol
Palec navzdol.
Že kar nekaj časa.
Setev je mimo,
žanjice preteklost,
snopiči so v kaščah
in dnevi brez juter
z navdihom noči.
Palec navzdol.
Zdaj slikam spet zase.
Mešam si barve,
sivo zdaj z modro,
rumeno z zeleno,
belo prepletem v tančico luči.
Platno nebo je.
Listje uvelo šušti med platnicami
dneva že kratkega, nove noči.
Palec navzdol!
Klop ob obronku jase jesenske ...
Sence vseh dobrih in tihih stvari.
S kimavcem spijeva čašo spomina.
Čutiva se in jesenska toplina
utone v večeru zbledelih sledi.
... dnevi brez juter ..., sprašujem se ali samo poustvarjamo svet, ali se svet sam izpisuje tudi v pesmi. in kam izginejo žanjice, preživele oblike, slikarji ob rekah, ki jih pogrešam.
tehnika, o kateri se filozofi več ne strinjajo ali je nekaj človeškega, kot da požira naravo in kot da na njo več nimamo vpliva. zato ohranimo pesmi kot naše jedro in bit.
lp, m
Miko, hvala za tvoje razmišljanje. Kaj pa vem ...? Svet, zdi se mi, se sam izpisuje v pesmi. Vsaj pri meni.
Strinjam se s teboj. A včasih si moramo svoj svet spravljičiti.
Pozdrav!
B.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Brezinbor
- 22. 09. 2024 ob 09:03
- Prebrano 279 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 110.05