
Črna mlaka sredi trsja,
vse v brezvetrju molči,
le pas belega oprsja
se za lunin sij drži.
Zvon odbije polnoči,
vstane duh iz utopljene
in prek šaša odfrči
kakor čipkaste koprene.
Poleti nad mrtve duše
in spusti na sveži križ,
razprostre pod kamne ruše,
ko zaveje hladen piš.
Čaka, da odbije drugo,
vrata se grobov odpro,
vračajo se izgubljeni
po odsluženo telo.
Že okostja se vrtijo,
svež mrlič jim je v posmeh,
glave brez oči režijo -
ljubo bo iskal do treh.
Ko na roke mu brez kože
rosna prileti meglica,
kane pesek iz lobanje -
solze ni in ne nje lica.
Kmalu ji telo trohnelo
bo pod vazo krizantem,
dušno si telo bo vzelo
v uri mrtvih za objem.
oj Irena,
kadar se ti lotevaš mučnih tem, denimo smrti,
sploh ne zveni tako grozno, seveda zaradi mojstrske izraznosti.
za π naj bo izjemoma namaste od रा
Rajko, najlepša hvala.
Rada imam balade - za stare in mlade :D v njih je zmeraj nekaj temačnosti, ki vznemirja.
Drugače pa smrt naj ne bi bila grozna, tisto pred smrtjo pa mnogokrat. Saj se verjetno ne bojimo toliko smrti kot umiranja.
Haribol
Čeprav se v grlu vozel dela, naj se iz zadrege skobacam kar s tvojim hecnim stihom -
Že okostja se vrtijo,
svež mrlič jim je v posmeh
Tole mi je kar prikazalo sliko z morja, ko se "ta beli" turisti prihajajo sončit. Le kje jih ti pobiraš? Draga Pi, mošt bo začel vreti, race se redijo. Jaz še v valove skačem, ja, potem bo pa burja žvižgala po svoje. Prijeten žarek naj te poboža po roki - to bo od mene. Majda
Sredinočna domislica
Mrtvaška mojstrovinica
Lepo berljiva in Nič kaj strašljiva
Majda, si me nasmejala - beli turisti :D
Uživaj v skoraj poletnih dneh, moje poletje je bilo zares ''vroče'' in jesen bo tudi.
Hvala in uživaj na polno!
lpi
Maša, hehe, kako prisrčno zmeraj poveš in izpoveš misli. :)
Sredinočja mi je prineslo misel na nekaj temačnega, pa sem jo pobarvala v ljubezen.
Hvala in lpi
Mojstrsko, brez dodatnega komentarja, samo - wow!
... tudi z moje strani - wow (*_*)
Ob tvojih baladah se vedno spomnim na Aškerčevega Brodnika.
Ne vem točno v katerem razredu smo ga brali, se pa še dobro spomnim občutkov, ki so me zajeli in zelo pretresli.
Zelo lepa balada!
Lp, Marija
Maestralno! Spajanje duše (duha) i tela u konačnosti...
"Saj se verjetno ne bojimo toliko smrti kot umiranja." Ovo si tako tačno rekla! Smrt je neizostavna... to je konačnost... ali i nepoznatost, a umiranje je proces... nekada dug, mučan i bolan. Otuda je i naš strah veći iako taj proces pripada životu. Teško je priznati, ali nekada je timor vitae jači nego timor mortis.
lp, Jagoda
Mojstrsko, pretanjeno ustvarjanje vzdušja z besedami. Čestitke!
LP, mcv
Z minevanjem postaja smrt vsa bližja. Lepo je, če tega ne vemo, saj potem ni umiranja ...
Lp, Caki
Draga Lidija, najlepša hvala.
Trajajmo :)
Objem
pi
Draga Marija, tudi meni je ostal Aškerc, kot največji zapisovalec balad, prav v krvi.
Hvala za tvoje prijazne dotike.
Objem
pi
Kako res, draga Jagoda.
Morda smrti res ni, le spreminjanje, kroženje, kot pač je v naravi .... a telo nastane in mine, se bori, da bi še trajalo. Bolečina in nemoč sta tisti, ki iščeta uteho za vsem nevidnim.
Najlepša hvala za tvoj še kako dober komentar.
Objem
pi
MCV, najlepša hvala, vesela sem tvojih besed.
Objem tvojemu pretanjenemu pesniškemu bitju :) in vsej tebi. :)
pi
Caki :)
umiranje vsekakor je, vska dan in kar naprej - vseh in vsega
A tudi v umiranju je življenje, čeprav včasih njegov najtežji del,
Najlepša hvala in
lpi
Komentiranje je zaprto!

![]()
Napisal/a: pi - irena p.
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!