Vnukec zopet je prišel,

bil je razigran, vesel:

Nona pridi, se igraj,

pravljico povej mi zdaj.

V naročje nonica ga vzame,

vnukec jo srčno objame,

pravljic ni ne konca, kraja,

od kraljičen, vse do zmaja.

Zdaj pa pridi, greva ven,

zunaj dežek je, jesen.

Škornje pridno si obuje,

v lužah vnukec se raduje.

Ko je zopet suha trata,

domišljija v igrah je bogata,

mehurčni milni se svetijo,

vnukcu očke kar žarijo.

Zvečer v posteljo ga spravi,

pesmi poje, prafce pravi.

Vnukec se v sen zaziblje,

z novim dnem spet nove igre!

tolminka