Blago stare matere je v meni od nekdaj vzbujalo čar.

Ko sem bila v varstvu kot majhna deklica,

sem smuknila v njuno spalnico in odprla skrivnostno omaro.

Vonj časa tišine,

ki je kričal pretekle zgodbe,

skoraj utopljene v pozabo,

me je vabil,

da napišem novo pripoved.

Babici sem včeraj zaplenila zimski plašč.

Rdečo mehkobo sem oblekla nase,

in vedela sem,

da bom na sebi čez zimo nosila

težo časa. 

Teža časa pa je bila tako lahkotna.

Tako prijazno mamljivo nosljiva.

Komaj čakam zimo,

ko me bo objemala tkanina,

ki jo je nekdo,

nekje,

nekoč zašil.

Na etiketi piše Murska Sobota.

Tam se je stkalo prvo poglavje. 

Verjetno s šivalnim strojem,

na roke.

Tam so se tkale niti,

in iz tkanine je nastalo predilo,

ki ga je v mrzlih dneh objelo njeno telo. 

To predilo jo je v mladih letih objemajoče grelo.

Sedaj pa bo objemalo mene.

Objemalo me bo z zgodbo,

ki ni bila nikoli zapisana,

vendar jo bom kljub temu čutila na sebi.

Objemalo me bo z njenimi spomini,

ki jih bom blago vonjala na blagu,

nikoli pa zares okusila.

Volna me bo objemala s toplo ljubeznijo,

ki jo je izžarevala skozi obleko,

v svet življenja.

Nekaj drobtinic njene ljubezni,

pa je ostalo ujetih na volni pletenini.

In ponovno bo nastala povsem drugačna zgodba,

moja zgodba,

njena zgodba,

v isti obleki.

Mogoče se bo plašč sprehajal po istih brezčasnih poteh,

kot se je takrat,

sledil istim stopinjam,

delal iste korake.

Le da ga bo tokrat nosila mlajša Lotka?

Nina Vinšek