zanimivo. ampak zveni precej solipsistično. think pink and pink it will be.

bolj sem mnenja, da živimo nujnost, čeprav nedvomno imamo tudi svojo "voljo". toda, ali jaz sem ta volja. in kaj takrat, ko trčim ob "realno". 

pojav norosti kaže na to, da to realno lahko destruira paradigmo mojega obstoja. ko se prične obnašati nasprotno od pričakovanega, ko izrazi svojo voljo.

in so okoliščine na katere nimamo nobenega vpliva. umremo ne glede na to kaj si o tem mislimo. in ne glede na to kaj hočemo. edina možnost svobode je v tem, da v bistvu sami smo ta nujnost, volja, ki nas determinira. torej v sprejetju stvarnosti kot je. no, rad bi se le rešil tega nenehnega podvajanja.

kar zadeva srečo, ali ne pripada bitju samemu. v absolutnem smislu, bitje je sreča. toda kako razložiti trpljenje, ki nam ga povzročajo drugi, socialne razmere, itn.obsojen sem na boj.

vendar z zavestjo, da sreče ne morem doseči, temveč, da mi pripada po sami biti. nihče ni srečen, da je smrten? pa vendar je smrtnost moj ustroj. v sprejetju tega kar je, je moja sreča. ali to velja takrat, ko se mi nekaj vsiljuje (prisilno delo otrok, recimo)? seveda, da ne. neodgovornost je moja edina nesreča.

v vsem se drugače strinjam. zgrešena raba misli je zgrešena raba stvari.

pozdrav, Petra,

lep dan,

m.

V glavi se vse začne in konča.

Marsikdaj lahko "premikamo" gore in tega sploh ne vemo.

Vse naše dojemanje, interpretacije, doživljanja..... so plod urejenosti naših živčnih sinaps.

Naše glave so res čuda zanimive zadeve.

Všeč mi je zapisano. Vzpodbudne besede in poziv k vztrajnosti in pustitvi negativnih vzorcev vedenja ter razmišljanja.

Človek je v ponavljajoče vzorce uma ujet. Na žalost to drži, ker so zelo redki, ki si upajo ne glede na tuja mnenja in posledice izraziti svojo voljo. Večina se prilagaja drugim, da ne bi izstopali od drugih, da ne bi bili predmet posmehovanja, preziranja in odtujevanja, čeprav ne gredo mnoge stvari po njihovih pričakovanjih in željah.