... Pozno jutro. Sinjina le redko razpši

oblake in takrat se pojavi kot čista zaplata.

Sonce še zadnjikrat iztegne svetlobne snope,

poboža tla in se umakne v zakulisje.

Oči poglobijo zrenje, otrok se zdrzne od

lagodja, pomane si roke in z vrha strehe

opazuje dogajanje, kot da je zanj to

najvznemirljivejša igra. Nekatera vprašanja

dobijo svoje odgovore, druga še vedno

hodijo po robu neba in čakajo, da padejo v dejanje.

     V sobani se rojevajo ideje in karte se

polagajo na leseno mizo, ki nam jo je v dar

poklonila živa narava. Otroka se ne da

naplahtati, če se zaveda, da s staranjem ne

menja svojega telesa – ko razširi svoje magnetno

polje in v zaledju razpne krila. Nima svoje

smrti in spreminja samo podobo. Kakršenkoli

je že smoter sveta, v njem želi dihati s

polnimi pljuči in se povzdigniti nad gladino

črnega brezupa. Če se telo dodobra prezrači v

nevidnosti teme, eksistenca povrne znatno obilje.

Ali ko se trnjev krog razklene v prosto

prehodno pot, človeško srce postane večje.

     Lunarna eklipsa. September razteguje

čas proti oktobru. Jesenski premiki so

zame že od nekdaj najbolj zaznavni.

Odgovora, ali se to odraža zgolj v moji

subjektivnosti, ali pa je na to vezano celotno

človeštvo, nimam. Če se do konca leta

premakne kakšna gora, če morda ta zima

spodbudi zelo opazno levitev, potem nemara

nadaljujem s pisanjem te pesmi. Morda se

stvari odvijajo po starem kopitu in se bodo

besede zapisale le v spomin nevidne reke –

tudi na to ne znam odgovoriti. Zadostno se

mi zdi že to, da lahko spet podoživljam

učinek, ki ga izzove ta prerod, kako neslišno

prinaša lepoto in kako se ta dotakne čutil.

Morda je glavni odločevalec usoda,

morda karte in glava, ki izbere naslednjo

potezo.

     Danes ne spim. Polnočna svetloba

je že za mano, v skodelici ostaja še zadnji

požirek črne kave. Pozabil sem že kako

močna je kava, ali pa je za to kriva polna luna,

morda pa se tako opisuje prispodoba pri

izbiri med usodnostjo in izbiro poteze.

Noč je mirna. Iz knjižnih polic šepetajo druge

pesmi in vstrajno premagujem zaspanost.

To me navdaja z zadovoljstvom, čeprav me

zavaja tudi razkošje globokega spanca,

jutro v pripravi na dan, ki še ne obstaja ...

Luka Višnikar