Se še spomniš prijetnih trenutkov?

Se še spomniš čudovitih občutkov?

Se še kdaj v mislih zaljubiš,

v srcu vsa doživetja poljubiš?

Še v tebi živijo in valovijo,

se še kdaj srečni dogodki zaiskrijo.

Si se odločil pozabit,

izruvat, potlačit.

Da več ne obstaja,

a vedi, vsak sebe zavaja.

Ko misli, da se lahko kar odloči,

da spomin kot mehurček poči.

Vse zgodbe puščajo sledi,

vsak čudovit dogodek zaboli,

ko se konča, izzveni.

Ko se zaključi brez slovesa,

kot bi padla železna zavesa.

Zato se marsikdo umakne,

da se v isto čustvo ne spotakne.

Da se spet ne spusti

v globine svoje nemoči.

Lepe dogodke podoživljat,

pomeni sam se na sebi izživljat.

Včasih človek išče, kar ni lepo,

da v srcu ni tako hudo.

A kaj, ko naš spomin nesramni 

olepša in postanejo kot mehki kamni.

Mogoče lažje tisti pozabi,

ki se na to že prej pripravi.

Tisti pa, ki presenečenje doživi,

se malo težje z izgubo spoprijatelji.

Spomine imamo vsi,

a spomini so mrtve stvari.

Ne moreš jih objeti,

ne moreš se z njimi spoprijeti.

Pridejo, ko oni želijo,

včasih nasmejijo.

Včasih solze po licih polzijo.

V spomin na vse prijetne odnose

in vse zoprno pikajoče (odn)ose,

ki so me oblikovali skozi leta

in na vse, kar se še obeta.

olgasem