Realnost. Še kako prikimam.

Teža dneva, iskanje Tistega in spraševanje o smislu, bistvu.

Pa skrbi in vse dolžnosti ....

Še dobro, da leta bežijo, čeprav se dnevi vlečejo.

In še dobro, da imamo naše majhne zanamce, zaradi katerih se zjutraj sploh splača odpreti oči. Veliko zahtevajo. Še več pa dajo.

hvala, Maša, za lep odziv. mi dosti pomeni, da razumeš to "suhoparnost".

živimo v svetu, kjer nikakor ne zmore zaživeti resnica, da je vsak človek človeštvo in da je možen svet v katerem je človek človeku smoter. mogoče je preveč preprosto. zadušena resnica pa ima hude posledice. pred njo se mi zdi predsodek celo spol (čeprav popolnoma razumem, da je biološko dejstvo), kaj šele nacija, zlato, ali sentiment okoli rodne grude, skratka, vse kar predpostavimo sočloveku.

živimo absurd. ni dobro biti dober. človek se nagonsko umika, da bi si naposled dal duška na veselici.

in otrok, človek, ki se rodi na begu, ob poti, je slika tega kar se dogaja s človeštvom. čeprav ne vidimo, kar se dogaja z njim se dogaja z vsemi.

ne vidimo, ker smo na varnem. ne vidimo razčlovečenja, ne samo bednih, temveč vsega bolnega narcisizma lastnikov naših življenj.

bodi dovolj.

hvala za branje,

lp, m

ah, se ponavljam.

lp

Tudi mene se je pesem dotaknila, spremenila bi le ta verz:

ne rabim biti filozof (ni treba biti filozof / ni treba da sem filozof),

lp, Ana