A

Ampak saj ne morem krotiti                                      

toliko različnih

levov,

ki skačejo skozi moje

ognjene obroče.

V kotu preži knjiga.

 

B

Bom prišla,

nasmejana kot kura

s polnim kljunom,

in nedaleč od tebe

zasadila drevo

za novo kačo.

 

C

Cediš se v moje brste.

Vlažna pot odpira zidove.

Na tleh malo morje

in vulkan.

 

Č

Človek šepeta samo

drevesom z listi.

Drevo z listi

in brez njih

šepeta človeku

in goram

in zemlji,

iz katere se vzpenja

šepet.

 

D

Dve desetletji spominov

sta kot šepajoči nogi.

Včasih se opirava na tisto,

ki bolj boli.

 

E

Enkrat bom utrujena.

Utrujeno bom hodila

skozi nasade utrujenih stolov

in utrujeno pela utrujene pesmi,

ko mi boš prinesel

še en utrujen pogled.                                  

 

F

Frči naj v koš

vsaka beseda,

ki pada v prazno

in ne najde odmeva

v koreninah

najinih rastlin.

 

G

Glodam kost,

ki si mi jo podal

kot žogo za obešanje.

Konec je vzporeden.

 

H

Hočem tvojo podobo v svojem molku.

Vsako jutro odrežem kos glasu,

vsak dan skoraj nema

pospravljam hišo

stoterih objemov.

 

I

Ime ljubezni je čas,

ki traja dlje kot midva

in se sredi tona ustavi

za še en skupni višaj.

 

J

Jedel si, jedel

in me pojedel.

Žar tvojega telesa me obrača

v sitost prihodnosti.

 

K

Koliko najinih misli je šlo svojo pot?

Koliko se jih ni ustavilo

niti za slan poljub?

Koliko jih je opazovalo

skozi razprte prste

najino samost?

 

L

Lahko usta zapišejo pesem?

Odprejo se

in iztegnejo jezik

kot most med dvema,

ki bereta

pesem zasanjanih ust.

 

M

Med mano in tabo kriči najina pot.

Enkrat na levo uho, drugič na desno.

Tuji čevlji vzneseno korakajo po njej.

Bosa diham.

Še vedno diham.

 

N

Na mojem zaprtem oknu sedi Elza.

Ne ve, da ji nekaj manjka.

Samo črka do popolnosti.

Vem, da mi veliko manjka.

Moje črke poplesavajo do norosti.                

 

O

Osama najinih vetrov

se bije

s točo tišine

in najkrajšo besedo,

ki še zmore

domov.

 

P

Prestrašene kapljice

se zberejo

v eno samo

kapljo

in skušajo zabrisati

tvojo sled.

 

R

Ranjena resnica

resnično rada raste

ropajoča rdečo roso.

 

S

Skozi šivankino uho rišem sonce.

Vse sence so že narisane.

Mogoče se tokrat ne bo zlomilo.

 

Š

Škrlatna barva tvojih las

kopni kot sneg spomladi.

Več prostora za dotik.

Več topline.

 

T

Telesi letita

do luninega mrka

in nazaj,

ne da bi kdo opazil.

Sem vzhajajoča luna

tvojega naročja.

 

U

Udarec po mizi

sredi prsi.

Izvlečem jo,

postavim na tla

in ti postrežem

z vročo včerajšnjo juho.

 

V

Vsa ta leta na mojih prstih

voda brez kozarca,

glasovi brez papirja,

na katerem bi zaspal poljub.

Vsi ti oblaki,

ki si jih izmaknil nebu,

da bi jaz lahko

deževala.

 

Z

Zapri me v najmanjšo škatlo,

to daj v večjo,

ti dve daj v večjo,

te tri daj v večjo,

te štiri daj v večjo

in to ponavljaj,

dokler ti ne zmanjka

mene.

 

Ž

Želim željo, ki je ni.

Vse moje želje si odnesel s seboj

in jih izpustil kot ujete ptice.

Skrčenih nog

in praznega srca sedim sredi kletke

in čakam željo,

ki mi bo odprla

vrata v pomlad.                                                                      

Vesna Šare