Izdih deževnega spomina
dež zarisuje sledi po koži
hladen in bled
skozme pronica kaplja za kapljo kot bi hotele vse izbrisati
a trmasto vztrajam gola pred svetom
izžeta sem obtičala na stopnicah
moji koraki so kamniti
perspektiva beži pred mojim pogledom
še vedno čutim češnje na dlaneh
sladke in omamne a nedotaknjene
ne želim se predati
misli lebdijo med oblaki tišine
razpoke v meni se širijo
iz njih polzi žalost a katarze še ni
čakam strel čakam udarec
da se nekaj v meni zlomi da se končno prerinem čez rob
zadnji snop svetlobe me žge v hrbet
ne vem kam grem
a nekaj me potiska naprej
čez črto ki sem jo zarisala na platnico preteklosti
predramljena z vetrom v očeh
se učim leteti
z nevidnimi krili
Čudovito.
Zelo čutim.
lpŠ
Svit, Ajdovakasa, hvala vama za čutenje.
LP, mcv
Ko p. s. postane skoraj kamnit ... ta utesnjenost (kljub slutnji svetlobe ob koncu) se res prav čuti ob tej pesmi - čestitke,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: modricvet
- 14. 09. 2024 ob 11:23
- Prebrano 451 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 121.71