POEZIJA
Pusti ji naj poje,
naj pleše skozi čute tvoje.
Naj visoko vzleta,
med oblaki se prepleta.
Vrtinči naj se v vetru,
pretaka v čistem etru.
Naj bo samosvoja,
moja, naša, tvoja.
A nikogaršnja lastnina,
kot mogočna je planina.
Naj jo vsak začuti,
v globoki dolini,
ob omamni mandolini.
Kot vonj opojne kave
ali kotaljenje po pobočju trave.
Svobodno naj potuje,
kot vrednota se pojmuje.
Tudi objem naj jo ne zadržuje,
tudi če dežuje,
pusti ji, da raziskuje.
Skače po vseh lužah bosa,
naj napaja jo medena rosa.
Pusti jo živeti v svojem svetu.
Pesem se rodi v poetu,
ta jo pošlje med ljudi,
obiskuje srca, se ne trudi,
le oznanja svojo dušo,
tudi ko je pesnik že pod rušo.
V srcu pravega ostane,
ljubi, poje za izbrane.
Prebral sem, nek francoz Baudelaire je v neki svoji pesmi označil bralca za hinavskega, delno res
Običajno vsak iz svojih izkušenj dojema, sprejema in oddaja, zato je tudi vsaka poezija pristranska. Iste besede imajo na vsakega drugačen vpliv.
Hvala za odziv
Lp. Olga
Olga, lepo se bere, ustvarjalec spodaj me je zmotil, pa zadnja dva verza bi dal v komentar. Za ostalo pa čestitke, lepo spisano! Lp, Caki
Pusti jo živeti v svojem svetu.
Pesem se rodi v poetu,
ta jo pošlje med ljudi,
obiskuje srca, se ne trudi,
le oznanja svojo dušo,
tudi ko je ustvarjalec že počiva sam pod rušo.
V srcu pravega ostane,
ljubi, poje za izbrane.
Ti, ki bereš!
Hvala ti
Komentiranje je zaprto!