Odlomek iz cikla nastajajoče pesniške zbirke:

     Zbujen hlad pritiska na veke in

osivel čas, ki venomer spodbuja oči,

da stegnejo pogled čez obzorje na

tem delu Zemlje, prehojenem z

besedami, zapisanimi v mestu, kjer

se spomin spreminja v smerokaz.

In dolgo skrite sanje, prebujene iz

smrti naznanjajo ponovno prilagajanje,

kot tudi poznan obraz narave, ki kot

glasna noč odkriva podzemne darove,

pokriva listje na sončnih stezicah in

se igra s sencami v naraščanju lune,

njenimi vodami, iztekajočimi se v ohlajeno

morje. Kristali soli čistijo nabrežne

skale, jezik telesa jih liže, da se očisti

in prižge svetlobni steber, kri, ki greje

in premika zrak po ulicah, kjer se poti

kot razprta dlan razdajajo za dotik.

     Mehak otrok, ki blaženosti si vdan,

lučem, ki svetijo na mesta čutnih vonjav,

jesen, ki te prebuja, v očeh gorečnost ognja:

naj to tvoje žuborenje preglasi oboke

zlahka pozabljenih trenutkov in silnice,

ki nam prašijo notrani svet, odmaknjen

nazaj v golo resničnost, posut s sladkim

drobirjem. Kot nekriv tat brskaš za življenjem,

kot neutrudna sila zvedavega vesolja,

da pokliče te v nov odmev. Svečan potepuh

si v iskanju evforije, ki se pogaja za spravo

v objemu večplastnega neba, njegovih padavin,

poslanih kot nežna tolažba in opora.

Vzneseni večeri te vabijo v idilo, ki hrani

to ljubezen, povzdiguje plamena pokončnih

sveč v nasladno smejanje, dobrikanje sten,

ko se zdramijo v soju, srce, ko poskoči

pod iskrenjem zvezd.

     Prihodnost odpira vrata in preteklost

s sovinim preletom odvrže sledi, vdrte v

svet spanja ali nespanja. Ko ugasnejo

stare misli in se rodijo prerojene v novi

obleki in krasijo goloto tvojega telesa, leta,

ki prebujajo zastrta polja, kjer žanje se

drugačna lepota, ptice, ki čutijo ta obrod,

prepevajo strumne viže in nosijo pozdrave

na plodna tla motrenja. Obraz je dan

svetlobe in noč zatilje, ki počiva na

trdnosti večne postelje. Sam si v sreči

ali nesreči in gozd je najtrdovratnejše

zrcalo tega raziskovanja, reka, ki napaja

organizem in nosi pogubo v zatemnjenost

božjega obličja. Močna je slepota v svoji

teži in zobje podhranjene zveri, ki se

pretvarja za nesmrtno, in bitje s krili,

prisesano z nevidnim priseskom na telo,

prebada žarke skoz gostoto megle.

     Duša se plazi iz brezna na toplo prst in

ko oči se povečajo v tem zakletem raju –

takrat samota zgradi dom, oblake, da vidni

bi bili takšnim očem. Vsak je svoje sreče

kovač, a tudi senca ima svojo lakoto in ta

se hrani v zahrbtju lagodnega brezčasja,

ko vrši svojo vlogo in s tem paradoksno

spominja, kako zvenijo zvonovi budnice,

ko oživijo duha v radost in ko ta doseže

do preloma, kjer nagovori semena v krošnje,

in veter, ki raznosi ujeta pisma pajdašem,

vabi jih v ta obljuden vrt vedrine.

Potemnitev se prikrade v dan in mu odvzame

ure, zasede notranjost hiše in hrepenenje

zasveti kot čaroben arhetip, opominjajoč na

čas, ko je dobrohotna naivnost živela kot

mladost in ko nebo bila nevidna je meja,

glasba, ki spet postane neko drugo okno in

od tod sega pogled v neke drugačne,

neodkrite zgodbe.     

Luka Višnikar