Voda,

ti me nosiš,
ko se moja težka beseda v tvojih globinah rubi, lošči in odžeja.

Odvržene karte ležijo na mizi.
Premočene kare,
prekrije dež,
ki nemoteno curlja iz stopa.   

Ti nisi bila tu včeraj,
in tega nisi doživela.
Vsi prisotni pa so o tem molčali.

Ni te bilo in upam, da nikoli

ne slišiš skladbe njenega rečnega toka, prebranih kompromisov pri zvočnih niansah in žvgolenja jezikov.

Včasih pri izviru klepetava pozno v noč.

V duetu igrava igro monologov,
prepevava o hvaležnosti za mir,
za življenje in razvoj v priviligiranem geografskem območju.
Nazaj k tebi se vračava.

Včasih po sled naključij ter poljub,
včasih po nova spoznanja.

Jernej Jager