Vsakič znova
Jesen ni njen čas.
Po kosteh se ji začne sprehajati
otožnost,
mišice preplavi žalost,
končiče strah.
Misleč, da ji morda lahko uide,
se nekega dne celo preseli bližje k morju.
Takrat še ne ve,
da bo prelisičila samo koordinate.
Trdno se oklepa ležalnika pod lipo,
sandalov, zadnjih paradižnikov iz vrta,
romana s poletno platnico.
Trinajsti dan Septembra
burja neusmiljeno razbuta vrtno hiško.
Mrzli dež potolče jagode v gredi.
Leska obstane gola,
dalije brez cvetnih listov.
Med njima se spet neti prepir,
zazebe jo do kosti.
Popivna razpackano maskaro.
O zlati barvi žal ni ne duha ne sluha.
Zvečer se ovije v jopo
in si zavrti Pink Floyde.
Nekako mora zdržati.
199 dni je do pomladi.
zelo doživeto. že kar strah pred mrazom.
všeč.
lp, m
Tole bom jaz čez 30 let. Se že kar vidim...
Ni treba, le kanček pozitivne samozavesti in odločnosti, pa je hitro vse slabo mimo.
Lepa pesem!
Marija
Tudi mene se je dotaknila, bi pa morda odstranila nekaj odvečnih (pojasnjevalnih) verzov:
...
napisa na koledarju nikakor.
...
fuksija šminke,
...
pa se že razsuje tudi sama.
...
Kar naprej briše razpackano maskaro.
...
Počuti se povsem brez korenin.
Premisli in če želiš, popravi,
lp, Ana
Hvala Ana, sem popravila.
Res zveni bolje :)
Morda le še tole:
V silnem obupu se z Zvečer se ovije v jopo
...
Sicer je pa super pesem,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Ajdovakasa
- 13. 09. 2024 ob 21:41
- Prebrano 439 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 210.84