Iz reke šum sem pil na strmi skali,
žareč kristal mi je narava v srce vsadila.
A brez pomena, bil to trenutek je užitka;
otroški kriki v daljavi le klici v vetru so ostali.

Voda divja mi odmeva v ušesih,
narave simfonija, ki briše vse strahove.
Na moji koži toplo sonce poležava,
v trenutku tistem mir od znotraj me preplavi.

Naenkrat se raztrgajo meglice,
opomin, da v kaosu je možno najti mir.
Otroški smeh, nedolžnost čista,
srce, zdravilo, v njihovem veselju najde.

Zato iz šumenja reke pijem zvoke
in trenutek ta prodre v moje bistvo.
Tolažbo najdem v objemu te narave,
v lepoti njeni ranjena se moja duša zdravi.

Tomaž Jevšenak