Zbudim se na oblaku;

krog mene jadrajo baloni,

v košarah pa ljudje in cvetje -

ogromni šopi cvetja.

Ljudje zamaknjeni bolščijo

s pogledi v nikamor.

Glave so velike in telesa majhna;

oblaki beli na neba modrini,

tišina grobna, cvetje barvno ...

Zrem, poslušam in se čudim,

vidim, da cvetovi zgubljajo svežino,

vidim, da počasi venejo brez vode,

vidim, da pogrešajo darove Zemlje.

Čutim nelagodje na oblaku,

čutim, da lebdim v navidezni lepoti ...

Še malo – in vse bo ovenelo

in vse nas bo odneslo nekam v vesolje.

Nada