Nebo, kot staro temno vino,

lepo ohlajeno,

večer je požlahtnnilo. 

Vonj travnikov prav obetavno,

ziblje vijolične odtenke gora

v sinjo zarjo starodavno. 

Lunin sij ovija pesem čričkov,

utaplja gozd se v srebrnino

lovijo zvoki čar odmeva z gričkov.

Veter je meglice na površje je zvabil

in s sladkimi poljubi iz oblakov

v puhast bel, objem povabil.

Posute z bleščečo medenino,

zvezde so vzplamtele,

noč pokrile z žametno črnino.

Medena doživetja stekajo se v špranje,

ki v zlatih niansah dneva,

polzijo v razkošne biserne sanje.

Z jutrom skozi lino boža topla me zlatnina

s poljubi moj obraz prebuja,

da odpre se mi v očeh jasnina.

olgasem