Z roko v roki stopava že dolgih pet let. Hranil sem jo s halucinogenimi drogami in ona me je hvaležno objemala. Ljubila je numinozno in škrate na vrtu. Ponosna se preliva na papir in vdihava cigaretni dim. Ko se bojim, da ostanem sam v množici, mi nežno prišepne pametne reči z glasom nekje med škrati in ženskami. Ona pomaga, a jaz nehvaležnež jo dušim s kemikalijami in treznostjo. A ona se iz ljubezni do mene ne da, ob stresu in zaljubljenosti se me spomni in me pokliče nazaj v svet, kjer na hribu za hišo igra harfa in se lovijo samorogi. Rad jo imam, saj je edina, ki mi ostaja zvesta, kljub temu, da jo varam z drugimi.

Jan Šmarčan