Poletje traja že celo večnost in je izsušilo navdih.

Zvečer, soncu za hrbtom, ga hitro namočim v hladno pivo in ga ožamem.

Iz njega se izcedi povratna karta za preteklost.

Le peščica prijateljev, terapevtka in mati so še poleg mene na tem vlaku.

Dlje, ko se peljemo nazaj, bolj se polni.

Vstopi nekaj bivših ljubimk, ki jih ne pogrešam.

Pa pozabljeni kolegi, nekdanji nogometni soigralci, neuslišana srednješolska ljubezen in dedek, katerega sem najbolj vesel.

Terapevtka izstopi.

Zdaj se vozimo že kar nekaj let, 

vlak je nabito poln in ko se zdi, da ni prostora več za nikogar,

se na naslednjih postajah skoraj povsem izprazni.

Na zadnji so mi čevlji že močno preveliki.

Za roko me prime mama, ki je še edina sopotnica.

Na peronu me preda pokojnemu očetu.

Ta še isto noč vanjo posadi seme dvoma,

iz katerega bo zrasel poletni večer.

Črni Kos