Sonet: Boginja
Minljivost časa vtkana je v lepoto,
kjer tiho spi, kot senca, ki ogrinja
z nečimrnostjo niča te, boginja -
vsaj zanj bila si to, zakletem v zmoto.
In če sprašuješ se, če se krivica
ti zdaj godí, ko on odšel je z drugo
in tvoj je princ imel te za vlačugo,
ko smeh zamenjala je lic bledica -
odgovor tam boš našla, kjer vetrovi
s seboj še vedno nosijo spomine,
ko so med vama še bili mostovi ...
sedaj ostale so le razvaline,
kjer tavajo preteklosti duhovi
in trpka bol, ki nikdar ne premine.
Malo drugačna tematika in zgradba soneta - sprememba dobro dene
Pa urednikom skromna prošnja, naj prosim ne podčrtavajo sonet
Lep pozdrav, Dejan
Boginja je Svetinja. Čas bolečine izven soneta pa mine, ko spimo spomine ...
Lp, Caki
Zadovoljstvo je čitati tvoju prelijepu poeziju. Bravo, Dejane! Istina, da je ovaj sonet žalostan kao što je žalosna nesretna ljubav što ostavlja duboke rane u srcu, te rane često pišu najljepšu poeziju.
"sedaj ostale so le razvaline,
kjer tavajo preteklosti duhovi
in trpka bol, ki nikdar ne premine."
Lp, Katica
Pozdravljen Caki,
hvala za postanek ob sonetu in lep komentar.
Lep pozdrav, Dejan
Pozdravljena Marija,
hvala za pohvalo!
Lep pozdrav, Dejan
Pozdravljena Katice,
pa še kako prav imaš - ravno bolečina piše najlepše pesmi.
Sem vesel, da rada prebiraš moje sonete - še jih bo - ob pravem času.
Lep pozdrav, Dejan
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Dejan Bosil
- 28. 08. 2024 ob 18:28
- Prebrano 611 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 377.5