Prva asociacija zakriči nič
druga takoj za njo prišepne noč
jaz sanjam čudaštva
ti pa se trkaš po očalih
slep za babje čenče
in gluh za umetne nohte.

Med iz tvojih las
se mi lepi med prsti
ko ti grem skozi mastno brado
in ti po vrsti preštejem vse gubice
okrog oči
utrujenih od kegljanja
ampak sedaj si postrižen na kratko

in srebrno.

Nimam nobenega grižljaja jabolka
zataknjenega nekje v grlu
a si me vendarle prebudil

z namišljenim poljubom na čelo
od daleč. Med vrtnimi vrati. Platonsko
ko si prišel domov iz nočne
takrat nekoč
ko so še velikani hodili po zemlji
in rovarili po mislih zaljubljencev.

Pokliči me petindvajsetega
in mi pripiši pike
za vztrajnost

morda dobiva popust.
Koledar? Uporabno.
Za razumevanje babjih čenč
in umetnih nohtov.

Še vedno imam tisti kovinski
okus v ustih

pa ne po zobni pasti
ali špinači
niti po zobarju

ali pašteti iz konzerve.
Vztrajno se valja
po ustih in spominu.

Kot tvoja prva Honda.

Z medvedki na polički

in kijem v prtljažniku.

Trideset nepovabljenih je prišlo
naročil pa si samo dve pici
in celo gasilec je svoja otroka
za nameček
takrat kar pustil pri nama
v varstvu
na srečo samo dva
ki igrala sta se sama.

Jaz pa sem narezala plišaste igrače
jih vmešala v marelično maso za žele
ampak ni bilo videti užitno.
In še vedno je bilo
nekako čudno
nekako premalo.

Jaz pa sem jezo stresala iz rokava
saj so bili povabljeni
samo trije.

Maša GL