Njen oče je nosil oprijete kavbojke, dolge lase.

Pogosto fotoaparat v roki. 

Poleg prižgane cigarete, seveda. 

Vozil je sinje modro katro,

v katero se je sicer komaj stlačil

in neumorno poslušal Led Zeppeline.

Bil je najbolj trmast,

vedno je dišal po sveži borovi smoli. 

Vsem otrokom v vasi je izdelal lesene gugalnice, potem ko je mojstrsko položil še en parket v obliki ribje kosti. 

Njen oče je imel grozno rad Jano,

pa se jima ni izšlo.

Včasih so se tastari preveč vmešavali

in ko je bilo vsega dovolj,

se je nekega dne enostavno odpeljal.

Leta kasneje se je izkazalo, 

da sta nekaj zaslug za razhod imela oba. 

Njen oče ji verjetno ni znal pokazati,

da jo ima rad in se bo kljub vsemu potrudil zanjo.

Pustil ji je gramofon in stare copate.

Občasni obiski so izveneli,

obledeli kot nalepke vinilk,

ki so zaprašane obstale v kotu sobe.

Njenega očeta je nekega dne

povsem prevzela nova družina , 

ostali so le še klici za praznike, 

rojstne dni.

Sama ni nanj nikoli pozabila. 

Že dolgo, dolgo poznam oba. 

Še bolj pa njuno nevidno, bolečo srčno nit.

Tako je glasna, da preglasi tudi Zeppeline. 

Ajdovakasa