Želje,

kot bonbone zavijem v papirčke.

Položim jih v tople grede,
pustim na vetru,
da jih odnese v neznane dálje.
Od male sobice,
v kateri domuje brezdomec,
vse do hiše,
parka,
mesta,
tuje dežele,
groba v katerem počivaš.

Nad travo,
podrastjo in mahovi
živi upanje,
ki se zaredi pod parket.
Prepolno je zarodkov drobnih tihih senc.

Včasih jih gledam, ko gredo mimo mojega okna.
Včasih jih gledam, kako potujejo skozi moje sanje.
Včasih, ko jih pogledam,
mi zastane dih.

Včasih poskušam razumeti tvoje razloge zakaj si odšel.

Včasih gledam kako odcvetaš nazaj v seme,

padeš na mojo kožo,

na moje telo

kot pesem.

Jernej Jager