Bila je vredna,

v mojih očeh,

če bila bi melodija,

imenovala bi se

Mozartova poezija.

Besede njenih ust,

moji zakladi,

v srcu mojem, 

zveneči sivkini nasadi.

Ali res jo primerjam z rožo? 

Bila je več kot barva 

na moji zelenici,

moje razodetje, 

tisto noč spoznal 

sem jo v kapelici,

njene skrite molitve.

Ali bile so sprejete?

Pripovedovala mi

 o vsemogočnem.

V občudovanju 

bil sem zgubljen,

v besedi,

ko prešla je misel

o najinem dnevu, 

poročnem.

Odkriti pogovori,

ljubkovalnih besed. 

Zakaj ni razumela?

Odmikala se,

v hoji me prehitela.

Odklonjen,

v mesečini noči,

postal sem čustveno reven.

Najina kapelica,

prazna ostaja,

nikjer je več ni.

Moja molitvena kraljica.

Kje izrekaš svoje

molitve te dni?

Iris Ivanuša