Najina luna
Zasvetila mi je v oči,
žarke lune,
sprašujem,
kje si ti?
Ali misliš name ob polnoči?
Noč tiha,
zvezde molčijo,
pomen življenja?
Ga ni.
Ker ne sliši se tvojega diha.
Čas celi rane,
človeška laž,
neučinkovita tolažba,
obiskujejo me le še vrane.
Zapustil si me;
NEDOKONČANO.
Poglej, najina luna...
Ona ostaja z mano.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Iris Ivanuša
- 18. 08. 2024 ob 15:39
- Prebrano 153 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 43.5
