
bogovi se pričnejo z glasbo
jutranjih meglic
spanec s sanjami
iz svobode vse izvira
neskončnost
solze
potoki tvojega nemira
iz pristana reka
skozi noč labode nosi
enkrat v letu
se z njimi okrasi
potem se vračajo
veslajo proti toku
pod mostovi trudnimi
samotni
kot si ti
ljubezni večje kot je življenje
nihče ne more dati
med smrtnimi
kateri plamen
bolj kot solze
more žgati
nemir
povsod okrog
globine sluti
spokoj je skrilo tisoče luči
neizpeta misel si
potem v meni
me tišina tvoja
preglasi
Pesem se me je zelo dotaknila, edino ta verz bi ti predlagala, da spremeniš:
med smrtnimi kateri plamen
Če hočeš, seveda,
lp, Ana
Ali pa ločeno:
med smrtnimi
kateri plamen
Lp, Ana
sem spremenil, če si to mislila. in sem nemočen. še vedno je preveč prisoten "pesniški subjekt" in druge fiksacije uma, kot je lahko tudi ljubezen ...
mogoče je haiku res še najbližje temu kar mislim.
nenavadno, kako hitro ustvarimo idole, in naredimo imperativ (čisto na splošno), potem pa še večji norci gredo in s topovi rušijo kipe, da bi pristali v popolnoma črni abstrakciji uma. kako uporabiti neke besede ki so ali pa so že bile izmalikovane. ali izmaličene.
tudi to sem mislil. j. krishnamurti: bog jeste kada ti nisi. kada ti jesi, bog nije. in, da se umetnost, glasba, pesem, prične kjer se človek konča. kar je z lahkoto narobe razumljeno in tako težko dosegljivo.
seveda se človek lahko konča tudi kot suženj, norc, zver itn. zato je v pesmi vedno sled upanja in svobode.
in, ali obstaja možnost, da bi se pesem končno ukinila kot pesem in bi jo videl kot svoje življenje ...
spet bluzim.
hvala za pozornost in tvoj trud.
lp, m
Veliko razmislekov odpiraš in to je super. Čestitke k pesmi,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!

![]()
Napisal/a: miko
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!