Njena rožasta obleka

je plesala ob gibanju telesa,

ko je prepevala tam na gozdni jasi,

melodija me spomnila 

na jesenska drevesa.

Večbarvni toni

njenega glasu,

lahko bi bili...

angelski zvoni!

če nosila bi

nebeška peresa.

Enoglasna.

V lepoti se izpostavila,

udarjala z nogo ob tla,

slišal se  je ritem radosti.

Vse mrtvo je oživila.

Večni spomin,

ljubezen mladosti,

O njej, povedal sem mnogim.

Pojoče dekle v rožasti obleki,

zadnjič videl sem te ob deroči reki.

Teža zamolčane priložnosti,

ne vrne se nobena, 

izguba pojočega angela,

bridka cena!

Mogoče našla se bova v prihodnosti,

ko ne boš več poročena,

zapela boš mi znova

v bližnji bodočnosti.

Iris Ivanuša