Zvečer moje misli, vse razmetane,

 kot slab doktor roman,  

brez prave globine, 

sileče butajo vame. 

Ne pomiluj se, punca, si rečem. 

V stroju te čaka gora perila,

v lijaku Himalaja posode.

Pred hišo preluknjan bazen,

igrače, pribor od večerje.

Zavihaj rokave! 

Kot vsak dan doslej,

se lotim vsega po malem, 

brišem, pobiram, zlagam, poliram.

Naposled še žehto obesim,

brikete natrosim, 

shit- zakaj je tolk vroče,

morda limonada pomaga, 

ne morem več, 

padla bom dol.

Potem se zares crknjena,

kot lopov potiho 

usedem na stol sredi terase.

Komarji napadajo, škržati brnijo,

sosed, ki ni čisto pri pravi, 

se skriva v temi. 

Bolijo me sklepi pa križ, 

jebemti, kak dan je spet bil, kot na fronti-

za znoret! 

Važno, da je živina v hlevu in jutri nov dan, 

je pravil moj dedi. 

Prav isto si kimam in zaihtim. 

Ajdovakasa