
Vse več kapitanov zapušča svojo ladjo že ob prvem večjem valu.
Morda se bojijo lačnih obžalovanj, ki kot galebi krožijo nad njimi in si delijo trupla njihovih pravih obrazov.
Brez smeri in cilja veslam mimo njih z barčico, ki nosi tvoje ime, vedoč, da ne čakaš na pomolu jutra.
Razburkane sanje me premetavajo,
čez krov mečem pesmi v globino,
ki je sidro razuma ne doseže.
Nikoli jih ne boš prebrala.
Nepremočeni kapitani z novimi jahtami me puščajo za seboj.
Svetilnik spregleda preluknjana jadra.
Ob sončnem vzhodu Aurora potone.
In jaz ponosno z njo.
Pred stoletjem se je na promocijski plovbi
potopil Velikan (človeštva), leta 2011
pa je kapitan Concordie (Sloga)
med prvimi zapustil svojo
barko. Mar ne plujemo
z Zemljo po vesolju?
sergej mašera in milan spasič, nista ubogala ukaza in sta se potopila skupaj z ladjo, ki sta jo minirala, da ne bi padla italijanom v roke.
ne vem, ali misliš ljubezenske brodolome ..., ali si imel v mislih tudi sergeja?
so stvari, ki jih sidro razuma ne doseže. vsekakor lepo rečeno.
lp, m
Bistveno je, da ponos ostane.
LpL
Važno je, da se dvignemo znova in znova. Tudi iz najhladnejših globin.
Lepo nedeljo, Š.
Komentiranje je zaprto!

![]()
Napisal/a: Črni Kos
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!