bolj poredko se znajdemo v kraljestvu duše, v carstvu src. morda v umetnosti, ki se bo prav uresničila, če in ko se življenje povzdigne k njej.

žal, živimo v svetu volje (do moči), kjer je vse reducirano na sredstvo oblasti in človek na sredstvo profita. kot da se tega ne smemo ovedeti, tečemo za karikaturami, temi velikimi vodjami, misleč, da smo kot čreda najbolj varni.

ker, grozno je srečati več temnopoltih ljudi na kupu, še bolj grozno pa je, če so bogati, bogatejši od mene. in povsem očitno je, da jim zame ni mar.

na najlepšem kotičku moje plaže se lahko znajdejo. na vrhu mojega užitka. in to boli.

zakaj?

koliko izgovorov se ponuja..., ni res.

v osnovi pa je, da se kulture niso spoznale. narobe, povožene so v svetu, ki teče za profitom, kjer si bom končno lahko kupil svoj, privatni kos užitka in ga ogradil z debelo bodečo žico.

zelo daleč smo od ljubezni, pač pa smo v nekakšni sentimentalnosti in patosu rodne grude. 

vem, da se mnogi ne bodo strinjali. samo tujec sem, ki ga je tvoja pesem razveselila.

lp, m

Miko, hvala, da si ubesedil vse tisto med vrsticami (kar v pesmi ni zapisano). 

Poboža misel, da je moja pesem razveselila dušo podobno razmišljujočega poeta. Hvala.

LpM