Ta prihajanja in odhajanja so na nek način "nadležna,"

ne pustijo mi spati...

ko ''spim'' tudi zavedanja ni ali pač v neki drugi obliki?

že dolgo me spremlja misel, da bogovi hranijo z vsem, kar lahko človek občuti s tečesom, saj sami tega ne morejo  :)

Hvala Svit in lpi

Saj se ni dobro preveč mučiti in obremenjevati s takimi filozofskimi, težkimi vprašanji, ki se tako rada pojavljajo, ko nekje v dalji že nekoliko pošumlja jesen in oči spontano povleče v večerno zarjo ... Stopiš v jutranjo roso in poletiš čez vonljive dobrave, se uležeš v senco svetočega grma in uživaš v spokoju tišine ... Vešče izpeljana pesem, je pa tako značilno tvoja, in seveda kot vedno, tako pomenljiva, docela jasna v svoji sporočilnosti. Vredno te je brati in prebrati, Poetesa Irena! 

Naj ti bo lep, poletni dan,

Sašo

večno sije sonce pravičnosti.  in pravično je izpolniti obljubo.

vendar smo sekulariziran svet, votli, brez vere, razen v tostran. 

in doživljamo se kot neodvisne, ločene entitete, medtem, ko je očitno, da nas ni brez sveta in morda tudi obratno, da se svet prav toliko rojeva iz nas. da je prav toliko v nas samih kot zunaj nas. torej, živiš tudi v meni, draga pi.

ne vem ali to kaj spremeni. 

ničesar ne morem imenovati absolutno, razen boga. vendar se um presvetli morda enkrat v življenju in je vse eno. drugače, živim svoj jaz, ki ga res hitro odpihne.

za jogija je smrt pot v življenje. mi pa ne zapustimo telesa, temveč z njim strohnimo. zakaj ne bi bil tudi to kar iz trohnobe raste. encijan, za dobro žganje, recimo.

odgovor spomina, pravzaprav, je ta jaz in še kakšen koncept, da sem to ali ono.

telo pa, kdo bi se dal pojesti, kot star eskim, ki je menda rad odšel beli smrti v objem.

ostanimo tako, nekdo drug, dokler se kaj ne poblisne. da smo kljub vsemu, morda, manifestaciija enega in istega bitja. radosti.

lp, m

Z veseljem sem prebral vse komentarje in pesem.

zeloooo mi je všeč, ko kdor koli dregne v osje gnezdo
te človeške samozaverovanosti v karkoli, denimo telo.

Tu ne ponavljaš se, če se – ne veš,
le prideš, malo trajaš, potlej greš …

Doživeti tisto , kar je onkraj čutov, uma in razuma !

Ali sploh obstaja kakšna druga vrzel za prehod na "ono stran"?
Bi rekel, da ne, zagotovo. Sicer se iskalci ne bi tako disciplinirano 
lotili meditacije (in recimo na pol delujočih drugih poti).
Seveda  tu je še Božja milost, ampak ta pride, ko je priklicana in zaslužena
ravno skozi predhodno prakso; filozofiranje tukaj nima nobene teže in uporabne 
vrednosti.
Seveda pa je ključ tu "   ko  "spim" tudi zavedanja ni, ali pač v neki drugi obliki"
DA. Če ne bi bilo tudi v globokom spanju  tiste Zavesti, ki nas zbudi, potem
se sploh ne bi mogli zbuditi. Torej tisto zavest ( ki ni sušupti niti svapna niti džagrat) je treba nekako odkriti. Je turija, ki z vadbo preraste v turijatita (to je že stanje
osvoboditve, ki zaključi nadaljni cikel prerajanja; tako imenovana Nirvana ali kozmična zavest).
Sledita pa še dve višji stanji zavesti.

Miko,  Irena,  telo niti ni toliko del problema, čeprav je dejansko tesna kletka,
ampak smo lahk oveseli,  da ga imamo, to vrhunsko orodje, brez katerega
bi celo PROJEKT  RAZSVETLJENJE& spoznanje Boga propadel.

Miko, čudovite resnice si nanizal v uvodu  "in doživljamo se kot neodvisne, ločene entitete, medtem, ko je očitno, da nas ni brez sveta in morda tudi obratno, da se svet prav toliko rojeva iz nas. da je prav toliko v nas samih kot zunaj nas.

Tukaj priskoči na pomoč Vedanta in sodobna kvantna fizika ( teorem opazovalca razreši vse 
nejasnosti glede Boga in  nas in odnosa med nami in svetom (vesoljem) )

Irena,
kaj pa če na stvar pogledaš z božjimi očesom in ne človeškim?
Domnevam, da je Bog že tolikorat šel skozi lastno človeško izkušnjo,
da je že izgubil ves apetit, da bi sploh še kdaj to ponovil
Ali se motim?

Lep dan vsem skupaj               रा 

Irena, moja ljuba Poetinja, to je prekrasen sonet, z vsebino, ki spodbudi razmišljanje, kar se lepo vidi iz pestrih komentarjev, 

in v tem delu se pridružujem Sašu, namreč:

"Stopiš v jutranjo roso in poletiš čez vonljive dobrave, se uležeš v senco svetočega grma in uživaš v spokoju tišine ..."

...sicer pa, vidim da si uporabila angleški sonet z repom. Zelo mi je všeč!

Sedaj, ko sem prišla malo k sebi, se lotim še drugih tvojih objav, ki sem jih

le bežno preletela. Da se malo pocrkljam  (*_*)

Bodi dobro, Marija 

 

Draga Irena, tvoja poezija je hrana za bogove!  Majda

Brez vsakega dvoma vem da je tako kot si opisala.

Irena, v snu opažam stopnjo svoje zavesti-budnosti, ki je dokaj nizka. Obdobje v astralu v eni inkarnaciji je dolgo  tretjino časa, kar je približno 25 let. Zato vsak dan meditiram že kar dolgo, tako vadim prisotnost, ki je nujna, še nobena meditacija ni potekla, da ne bi odtaval, toda VAJA je edino sredstvo, da kaj dosežem...

Pesem - z vsebino in razmislekom - za cel roman! To se vidi tudi po obsežnih komentarjih in jaz dodam samo še "moj poklon"!

Čestitke za moč pesniškega izraza in izrekanja v te pesmi!

Milan Ž. - Jošt Š.        

Odličen sonet, vreden mojstrice sonetov - bravo!

Lep pozdrav, Dejan

Toliko vsega v razmislek in razpredanje nikoli razpredenega. Hvala vam vsem za vpoglede v nianse tukajšnosti, ki se izgubi, da (morda) trajamo ... drugje, drugače, kdo ve ... le blagor verujočim in tistim brez dvoma, razsvetljenim in visoko vibrajočim.

Objema vas

pi

Vpogled v tvoje delo je, meni; a veš, ko si tako žejn, da imaš že slan okus v ustih in - zagledaš pred sabo studenec, ki šumi čez skalo ...  mrzla, bistra voda. Vso hkrati bi najraje spil in je ni nikoli dovolj ... 

 Privoščim tistim, ki ste brez klime, kot jaz, bližnji gozd, 25 stopinj, zvezek in pero.

Majda