Ne pišem, zdaj, več toliko kot prej,
počutim se kot izpraznjena posoda,
lovim deževja kaplje, v suha usta,
a okoli mene povsod – povodenj, divja voda.

Šel sem na dopust v daljne kraje,
da tam najdem, kar izgubil sem doma,
da nova bo ideja sama v mene vstopila,
da se bo kakor najsvetlejši žarek v mene potopila.

Nad tujo sem deželo bil očaran,
videl sem pokrajine neznane, a pogrešal marsikaj.
Našel sem pokrajine, ki izginejo v oceane,
neskončna polja, ki jih le voda omejuje.

Videl rože sem moderne,
na visokih stolpih ostro cvetje,
energijo za življenje iz vetra pošljejo v deželo.

Tam sem bil a hrepenel sem le po domu,
tu pri nas so lepe gore, zdaj ceniti spet to znam.
A ideje za pisanje, morda spet vrnejo se vame.

Tomaž Jevšenak