Skalovje Velebitsko, ki ljubim te poletno.
Poraslo z goščo oljke in lovorja in bora.
Modrase kratkočasiš, ko spletaš nit stoletno
in črnim vdovam strežeš, ko zjutraj vstaja zora.
S sivino ti se kitiš in s sencami prevzetno,
ko váruješ valovje jim Dalmatinskog mora.
Kot starec sivi šteješ galebe, čolne. Fletno.
In tujca varno spremljaš prek' cestja in predora.
Vso trdo si in hladno, konice šiliš spretno.
Nikdar ne dovoliš si prehodov brez napora.
A v sebi nosiš mehkih spominov. Seme cvetno.
In zgodbe, pripovedke podarjaš. Brez premora.
Ti zvesto si kot sonce. Kot luna. Nič umetno.
Mogočna si Stvaritev. Romatična si gora.

A jaz hinavsko ljubim te zgolj, le enkrat letno.

Maša GL