Samoten mož, izgubljen v puščavi širni,
pogled zažre se mu v peščeni prah;
v daljavi sonce nemo se blešči,
pustinja neizprosna s svojim dihom popotniku grozi.
Divjina divja svojo igro se igra,
prah lohan v vetru preko planjav beži;
človek sam, samcat na pesku obleži,
dih za dihom kot kovaški meh mu v zrak puhti.
Človek sam, samcat kot popotnik tam daleč v divjih krajih
samo malo kapljic vode si želi.

Pogled opleta po planjavi divji,
kjer divjina življenju grenke solze obeta
in žareče sonce svoje vrage preko prašnih gričev ganja,
in veter zlovešče tuli,
kot sopotnik popotniku svojo zgodbo govori.

In pade noč, zvezde svetle zasvetijo na nebu,
kot čar noči blešče v temni noči;
pogled človeka zažre se, zažre se v temo temno,
pogled spusti se v zemljo vso temačno.

Le en mežik, en trenutek, en dih –
in svetle zvezde zažare na planjavi vodni;
voda življenju vedno luč obeta.
In zvezde se utrnejo, plesoče se igrajo,
čar trenutka, čar časa in popotnikov nasmeh v divjini divji,
tam nekje v daljnih krajih in tihi vodnjak
v tej naravi divji – divjini neizprosni,
v tem svetu tu-zdaj,
govore in govore.

francitraven