
Sranje, ki sem ga doživela,
sem mislila, da sem ga prebolela.
A se še danes v meni kuja,
ko odnos razdrt srce utruja.
Zamero, bolečino in jezo,
bom razpustila, jim dala odvezo.
Saj povzročajo mi le težave,
bremenijo, nočejo iz glave.
Vem, da nisem več kar sem bila,
staro sranje bom iztrebila.
Kričala, se jezila in jokala,
samo, da bom iz sebe dala.
Preteklosti ne bom častila
in sebi najprej odpustila.
Tisto moje blato bom uporabila,
z njim bom svojo dušo pognojila,
srečo, ljubezen na novo vzgojila.
Litanij nič več zdaj ne poslušam,
nebesa na zemlji ljubeče okušam.
možna pa je še druga pot, vzeti vse, vse to za del sebe. ker, nenehno nas napada nekaj kar se ne rojeva iz nas samih. temveč iz sovraštva, jeze, zavisti, iz nevednosti. za nevednost pa so pametni rekli, da ji ne najdejo začetka, ima pa svoj konec.
kakorkoli. včasih mi tako uspe premagati jezo, ranjen ponos ali ego, ki je zelo občutljiva reč.
mogoče si mislila še kaj drugega.
lp, m
Ja, se strinjam, če to niso rane iz otroštva, ki se ob določenih okoliščinah vedno znova odpirajo, dokler jih ne dam iz sebe za vedno in si odpustim.
Lp. Olga
Komentiranje je zaprto!

Napisal/a: olgasem
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!