dekle z lutnjo
slepa si ljubezen
in brez besed
vse tvoje telo je govorica
nekje ob poti
zveni kamen
v glasbi težkih kril
čaplja poleti v sonce
dotaknem se tvojega ramena
ko slutiš kako v vetru
trepeta mak
reka tam zeleno žubori
v nekakšni tekmi
dol hitijo polži
lepota
iskri se sreča v očeh
morda rdeča strast
potem
zamahneš z roko
in mislim si
vredno je bilo
tako za soncem hoditi
dokler se ne prevesi dan
utrudi korak
zarumeni nebo
na tvojem obrazu
... smo v ljubezni gotovo povzdignjeni, pišeš pod enakim naslovom - in res je
nežen je zvok tvoje lutnje in poln lepote
lpi
spomin na (mislim da meštrovičevo) dekle z lutnjo, iz kraja osor, na otoku cresu, le da sem jo tokrat prestavil v drug kraj in se sprehajava ob dravi.
hvala za lepe besede, draga irena, morje je zdaj orkansko predrago za mene, imamo pa pisuni druga sredstva za doživljanje vtisov.
želim ti lepe,
ne prevroče dni,
objem,
m.
Odtisi videnega so zibelka hrepenenja. Čestitke!
Milan Ž. - Jošt Š.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: miko
- 06. 08. 2024 ob 00:09
- Prebrano 316 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 125.68