Oblačil me je v najtoplejša oblačila
- kreator z iglo peresa in nitjo črnila. 

Z njim je bilo moč iti v zaledenela morja,
ledene sveče je spreminjal v upogljive veje,
vanje polagal imena cvetnih lističev
in z njimi kronal najini življenji. 

Prebujala sva se v kaplji rose,
v barvah prijaznih oblakov,
v odmevu luninega smehljaja. 

Z njim je bilo moč iti preko kraških goljav,
obuval me je v čevlje pesmi.
Z njim je bilo moč iti skozi peščene viharje,
se boriti in dihati široko odprtih oči,
podaril mi je sapo in robec iz zlogov. 

Z njim je bilo moč iti skozi nevihtna neurja
- verzni strelovod in ščit pred zlom. 

Prebujal me je iz kome,
ko mi je puščal črke na obrazu,
brez medicinskih pripomočkov. 

S pesmimi me je oživljal, ko sem umirala. 

Z njim je bilo moč iti
po zvezdnih stezah brez vesoljske obleke.
Z njim je bilo moč iti skozi džungle
- zaščitnik pred vsemi nevarnostmi, strupenimi žuželkami. 

Vlekel me je iz ruševin,
me poročal na mlečnih cestah,
za večno mi je dal ime 
- gozdna vila. 

Z njim je bilo moč iti skozi usedline časa,
skozi prostranstva izza ogledal,
v prašnike,
v liste lokvanjev,
v globine brez potapljaške obleke.
Z njim je bilo moč goreti
pa ne postati prah za ognjem. 

Z njim je bilo moč iti tja, kjer se še domišljiji ne sanja.  

Obdaroval me je
z nežnimi
besedami,
ki so pritekle iz povirja
iskrenih
kapilar. 

Obdaroval me je
z besedami
katerih se bolečina, trpljenje in praznina
niso
nikdar
naužile 

- prepolnimi bistva ljubezni. 

Z njim je
moč iti
vedno

tja,
kjer se še domišljiji
ne sanja.

Marko Skok - Mezopotamsky