
bežiš v iskre
dokler se vranec
ne loči od noči
lepota brezčasna
utelesi se
v planetariju otrok
morje
zazibano v sen
svetloba
skozi veje
skozi prsi
pospešuje
prasketa
v nič
in kjer sem nič
izvir je
mesečine teh voda
En velik Nič smo napram Izviru mesečine voda ...
Lp, Caki
Pesem se je dokončno prelila v novi perspektivi! Čestitke!
Milan Ž. - Jošt Š.
filozofske drobtinice, drobtinice srca, streseš skozi okno in naposled jih pozobajo vrabci.
in..., ničesar ni. biti nič, mislim, je nekaj drugega.
opiti se, izničiti, biti izpolnjen z ljubljenim, ali, ne imeti sovražnikov, strahov, preprosto biti, kdorkoli, razumeti, komu zvonijo zvonovi, itn.
morda je to samo anatman v atmanu ..., ampak tukaj bom zaključil.
srce je izvir življenja (kot najdeš v sv pismu), ampak je paradoksalno nič.
kot če bi za letnimi časi iskal nekoga ali nekaj, ki je oblečen v njih. ne najdeš. pa vendar je srce. s svojim ritmom, glasbo, z vsem.
pa saj, okrog tega se ves čas sučem.
hvala, Milan. (prevedeno imamo "polnost niča" od nekega japonskega budista. dosti sem že pozabil. če boš kdaj imel čas).
lp, m
Komentiranje je zaprto!

![]()
Napisal/a: miko
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!