odšel sem po dolini reke

bežiš v iskre

dokler se vranec

ne loči od noči

lepota brezčasna

utelesi se

v planetariju otrok

 

morje

zazibano v sen

 

svetloba 

skozi veje

skozi prsi

pospešuje

prasketa

v nič

 

in kjer sem nič

izvir je

mesečine teh voda

miko

F2#Caki

Poslano:
05. 08. 2024 ob 22:28

En velik Nič smo napram Izviru mesečine voda ...


Lp, Caki

Zastavica

miko

Poslano:
06. 08. 2024 ob 07:21

mogoče zato ves pomp.

pozdrav, Caki,

m.

Zastavica

Milan Žniderič - Jošt Š.

urednik

Poslano:
07. 08. 2024 ob 12:03

Pesem se je dokončno prelila v novi perspektivi! Čestitke!

Milan Ž. - Jošt Š.

Zastavica

miko

Poslano:
07. 08. 2024 ob 13:42

filozofske drobtinice, drobtinice srca, streseš skozi okno in naposled jih pozobajo vrabci.

in..., ničesar ni. biti nič, mislim, je nekaj drugega. 

opiti se, izničiti, biti izpolnjen z ljubljenim, ali, ne imeti sovražnikov, strahov, preprosto biti, kdorkoli, razumeti, komu zvonijo zvonovi, itn.

morda je to samo anatman v atmanu ..., ampak tukaj bom zaključil.

srce je izvir življenja (kot najdeš v sv pismu), ampak je paradoksalno nič.

kot če bi za letnimi časi iskal nekoga ali nekaj, ki je oblečen v njih. ne najdeš. pa vendar je srce. s svojim ritmom, glasbo, z vsem.

pa saj, okrog tega se ves čas sučem.

hvala, Milan. (prevedeno imamo "polnost niča" od nekega japonskega budista. dosti sem že pozabil. če boš kdaj imel čas).

lp, m

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

miko
Napisal/a: miko

Pesmi

  • 05. 08. 2024 ob 03:28
  • Prebrano 293 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 185.88

Zastavica

Imate vsaj eno nujno obvestilo! Želite pregledati obvestila?
Ste prepričani, da želite zapusti stran? Vse spremembe bodo zavržene!