Pluje s tokom v absolutnost tišine.

Po prstih se stáka v obzorje - in skozi njega zadoni v rastoči mir.

Skupaj s časom prehaja in se povrača.
Ko vstane - ima srečo, če se mu ob svitu naslika dan.
Dnevi, ki ostanejo - se presejajo počasi, kakor na trdo zgubane lupine.
Gleda jih.

Hodijo z malo vode v dlaneh ob Savi vse do Sibirije. Stopajo proti njemu.

Sredi polja še živi trohnijo.

Kakor tudi on, ki je mrtev že nekaj let.
Ni pravice,
ker ni upanja.
Niti solze na obrazih civilistov niso več resnične.

Ostajajo zgoj lesene hiše, izgubljene v gozdovih,
zapuščeni samostani iz belega kamna
in visoki, skalnati bregovi mrzlih rek.

Že milijone let se pojavlja brezčasen.

Pride jutro, ko prezračil ves svet.

V hladno balado pade cvetje.
Vrtinči se kot derviši med plesom.
Počasi se vda ostremu lesku utrinkov.

Rodi se noč, in to vsakič ponoči.

Zraven pa čisti mrak in temà.

Vsaj zime še ni,
s tem se tolažim ...

Jernej Jager