Kljub svojim demonom,

ki so vedno znova priplavali iz dna njenih ran,

se je zavedala,

da jih je zmožna potopiti nazaj.

Vedela le ni,

kako jih naj utopi zavedno.

A o tem se ni več spraševala,

saj so ti demoni postali del njenega vsakdana:

bolečina, za katero je vedela, da jo globoko v sebi potrebuje.

Malo opoja toksinov,

ki jih je Vase vdihnila previdno in počasi,

saj se je zavedala;

da ob prehitrem in preglobokem vdihu

pade nazaj,

v temo, kateri se je z dihanjem vedno bolj

približevala.

Nina Vinšek