
Tišina. Ustavljiva.
Usta ropočejo. Pred mano leporečijo.
Povem ti, da poveš,
ker jim rada pripoveduješ.
Povej jim,
da je v meni sla,
ki me žene in razdvaja poznato,
otrok, ki je želel preživeti,
dobrota, ki je neskončna,
kljub črnim koncem.
Povej jim,
da bodo govorili.
Da meni povedati ne bo treba.
Bom tišina. Neustavljiva.
Zelo lepo!
Povej jim,
da bodo govorili.
Da meni povedati ne bo treba.
Bom tišina. Neustavljiva.
Zelo slikovito silovit nagovor, s hrepenenjem iskanja mirnosti.
Me pa ob vsakem branju nagovori, da naj se še vrnem v branje! Čestitke!
Milan Ž. - Jošt Š.
Komentiranje je zaprto!

![]()
Napisal/a: Tina Pegan
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!