zelo lepa pesem. morda nas vse dohiti trenutek, ko se duh znajde v hiši brez sten. 

tudi konec, ruta, ki se pozibava ..., je močna podoba. dal bi le, poleg ugasle, namesto ugašajoče petrolejke, glede na prej rečeno. razen, če nisi hotela povdariti, da življenje v hiši še tli.

oprosti za dlakocepstvo. 

ognjišče je še vedno nekaj pomembnega, glede na način kako smo na tem svetu. naposled stanovalci, kot pravi kreslin, stanujem v tisti hiši ...

lp, m

Hvala, Miko in - prav imaš. Ušlo mi je. Lepo noč še naprej.

Moj pogled na haiku:

spominja nate.

Ta verz izstopa, ker ne gre za opazovanje (za opazovano).

Npr.: spomini nate 

se že zdi veliko bolj zaznavanje in ne razlaganje. 

Sicer so mi pa zelo všeč vsi ti opisi, ki se z realnimi predstavami odmika od premočrtne nostalgije. 

Milan Ž. - Jošt Š. 

Milan, hvala ker si si vzel čas za moje delo in me poučil.  Vesela sem vsakega tvojega komentarja. Lep preostanek večera želim. Majda 

Morda še to; haiku potrebuje pike takrat in samo takrat, ko jih res potrebuje. Se čudno sliši, ampak struktura haikuja je pač taka, da ne potrebuje posegov z dodatki nad vsebino slike. Če je povezava prvega verz z zadnjim, potem pika v drugi vrstici moti. Ker prav ta pika tudi premočno poveže prva dva verza v stavek. Vsak verz pa MORA stati tudi SAM ZASE, vsi skupaj pa morajo predstavljati zaokroženo sliko. 

Recimo (takole na hitro, zato ne najboljše :)

zbledela miza

diši šopek lavande

spomini nate

Milan Ž.- Jošt Š.