Zalivam in pulim plevel.
Lovim komarje in polže.
Pospravljam z glasom,
ki vijuga po svoje.
Premetavam misli in jih škrebljam na papir.
S tabo se prepiram,
a ne dolgo,
in potem se ti dobrikam -
cingljam kot vetrni zvonček,
dokler se ti ustni kotički
čisto malo ne zmehčajo;
neznanec ne bi niti opazil premika.
Po dolgem času čutim ritem zemlje
in ga izplešem z rjavimi gibi.

Gledam v daljavo,
ki me zoži v dremanje.

Ne lezem v okvirje,
ki mi niso všeč.
Polzim po dnevu,
(mogoče pa on po meni),
kot kaplja po listu -
vseeno mi je
ali bom zdrsela na tla,
me bo popila osa
ali popivnal veter.
Krog bo sklenjen.

Da se vrneš,
moraš najprej izginiti -
le vprašanje je,
za koliko časa
in koliko sprememb
si dovoliš.

nada pecavar