Sonce je zasijalo na ljubezensko misel,

ko sprehajala se je ob reki Muri,

neprekinjena pot jo je ponesla v svet sanjarjenja ob deveti uri.

Zlahka izgubila bi se tistega dne.

Resnično izgubila se je,

potopljena v misli, 

ko je izgovarjala njegovo ime.

Ob žuboreči glasbi jo je poljubljal,

ko veter je pihal v njene dolge lase...

..kako rada bi, 

da bi ga zamenjal dotik njegove roke.

Vonj po neokrnjeni naravi,

če bil bi tu, bi me krasil z rdečimi tulipani.

Misleča, da noč je postala,

"Ali res sva tukaj tako dolgo ostala?"

Temni oblak je zakril sonce,

dežna kaplja je odprla njeno veko,

ljubezenska šizofrenija se je končala,

hitela je domov s premočeno obleko.

Nazaj se je ozirala na kraj srečanja,

v upanju da si ni le domišljala,

samo še zadnji tulipan ji bo utrgal,

prihitel bo za njo in jo v zavetju poljubljal.

Iris Ivanuša

Iris Ivanuša