MEDČASJE
Spomini lovijo svoje navdušenje,
misli, ki so želele ostati same,
hrup, drugačen od tistega zunaj,
hrup, z željo da postane pevčeva melodija,
sredi popoldanske tišine in dneva,
ki je na vrhuncu zelenenja,
med pregretim zrakom in v čakanju
na izvršbo, v drugačni viziji. Luč na omarici
čaka, da zasveti, rastlina premakne list
bližje sončni svetlobi, zvok tišine preglasi
glasba umrlih silhuet, z ugasnjeno
cigareto se prižge novo svetilo,
ki osvetli nevidne slike. Knjiga se odpira in
zapira, volja se napihuje in pojenja,
v enakomernem tiktakanju ure, srce preskoči
v novonastalo misel in jo usmeri proti nebu.
Koraki puščajo vlažne sledi, ose rišejo
nevidno črto med strešno luknjo in drevesi.
Telo se raztegne, veter odpre priprto okno in
na obraz prinese poletno ugodje, pajek se
zdrzne v pajčevini, iz negibnosti pade v
razgiban ples. Čas se bistri v mrak, ohlajanje
je doživeto, z vsakim mežikom oči,
ki zdaj gledajo v razpršenost sveta, in čakajo.
čakamo ..., ali ne uvidimo, da to sem jaz sam, človek, ki pri polni zavesti izreka, bere, diha neko pesem.
no, nekako tako sem jo jaz prebral.
všečkota.
lp, m
Miko, paradoks ima tu zagotovo svoje mesto.
Hvala in lep pozdrav.
Luka
Odlično razpiranje medčasja, ki te kar posrka, še preden se zaveš; in se zaveš tako razpršenosti, kot tudi točke čakanja. Čestitke!
Milan Ž. - Jošt Š.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Luka Višnikar
- 27. 07. 2024 ob 17:44
- Prebrano 351 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 148.47