najine ustnice ne govorijo o tem kako bo ko odpotujeva
za nama ostal molk v katerem se bo pokrajina
nekam oddaljevala kakor privid v juniju
saj naju že na desetem kilometru boginja sna
vnese v južne poletne razglednice in so v nama
že ozelenele in izginile betonske vertikale
ter utihnil mestni hrup

 
trenutki brez umikanja pred resnico
da se poletje vselej vrača in z ladjo polno sonca
polno let obiskuje najine nenapojene ostanke 

od nekje z nekega zvonika odzvanja stara ura
meri čas najine usode ko dremuckava
v napol praznem kupeju zadnjega vagona 

lep je tvoj obraz draga šepetam medtem ko
spi med zaplatami snega ki kopnijo v maju
in na razgledih polnih nespesnjenih pesmi
želi da okušava te verze s katerimi
za vselej

 
odhajava

 
a poletje se

 
vrača 

ob vsakem ščipu 

v dremežu obrnem list in zopet kakor nekdaj
opazujem obliko boginje z Evinim listom in ves očaran
še vedno vidim kako bela je in gladka kakor obala
ki jo stoletja oblikujejo valovi

med pospešenim dihanjem ne vprašam kaj je avtor v nama
„hotel reči“ temveč osupel nad neizrabljivo lepoto alg
ozona soli in joda bolščim v podobo mesta
belega kot školjka kot daljava povsem prebujena
in mirna na plažah v meni

Marko Skok - Mezopotamsky